Peter Bršek je predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije dobri dve leti. Pravi, da je zaradi napredka medicine veliko poškod, ki so posledica nesreč pri delu, možno pozdraviti, a opozarja, da nesreče pri delu lahko puščajo hude travme in psihične težave, ki niso vidne. "Zato govorimo o nevidni invalidnosti, ki je včasih hujša kot tista, ki jo vidimo z očmi."
Kako se delovni invalidi razlikujejo od drugih invalidov?
Delovni invalidi so tisti, pri katerih je invalidnost nastala zaradi poškodbe ali nesreče pri delu, zaradi poklicne bolezni, zaradi poškodbe izven dela ali zaradi bolezni in so bili v tem času zavarovani po ZPIZ.
Kakšne so njihove pravice?
Delovna invalidnost je sprememba ali izguba delovne zmožnosti. Pri izgubi delovne zmožnosti se prizna pravica do invalidske upokojitve. Če je pri zavarovancu podana preostala delovna zmožnost, se mu priznajo pravice, ki so vezane na opravljanje dela: pravica do premestitve na drugo delovno mesto oziroma na drugo delo, pravica do stvarnih omejitev pri delu (na primer omejitev dvigovanja bremen, delo le v klimatsko ugodnem okolju, brez dela na višini ...), pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, pravica do poklicne rehabilitacije. Invalidu pa iz naslova invalidskega zavarovanja pripadejo tudi nadomestila v odvisnosti od tega, kakšne pravice so mu priznane: pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, pravica do začasnega nadomestila, pravica do nadomestila za invalidnost in pravica do delnega nadomestila.
S kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo?
V prvi fazi je delovni invalid pacient in se sooča z enakimi težavami, kot vsi drugi pacienti - predolge čakalne dobe, dolgotrajni postopki zdravljenja, zamude pri odločanju o bolniškem staležu, predvsem predolgo odločanje o pritožbah zoper odločbe ZZZS o začasni nezmožnosti za delo. Tudi sam postopek ocene invalidnosti traja predolgo. Kljub dolgotrajnemu pripravljalnemu postopku pa invalidske komisije prepogosto niso dovolj jasno seznanjene z obremenitvami delovnega mesta zavarovanca. V praksi se velikokrat pojavlja težava, ker mnenja komisij na ZZZS in ZPIZ niso usklajena.
In ko je postopek priznavanja invalidnosti zaključen?
Ko je invalidnost priznana z dokončno odločbo in prične zavezovati tako delavca kot delodajalca, bi delodajalec delavcu moral zagotoviti delo, ki ustreza priznanim omejitvam. Vendar se pogosto zgodi, da delavcu ustrezno delo ni zagotovljeno. Včasih zato, ker pri delodajalcu res ni ustreznega delovnega mesta, včasih zato, ker delodajalec delavcu ne zna brez podpore prilagoditi in zagotoviti dela, velikokrat pa se zgodi, da delodajalec nima interesa poiskati rešitev in če ravno nima prostega delovnega mesta, ki bi bilo za invalida ustrezno, se odloči za odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pogosto pa se tudi po tem, ko je invalidu že zagotovljeno ustrezno delo, delavci srečujejo s težavami, saj se jim v okviru delovnega mesta, ki ga zasedajo, nalagajo nova ali dodatna dela, ki niso vedno ustrezna omejitvam. Ali pa se celo zgodi, da je opis delovnega mesta ob premestitvi prilagojen omejitvam v invalidski odločbi, v praski pa se te omejitve delavcu ne zagotavljajo.
Kakšne možnosti imajo za ponovno zaposlitev?
Zaposlitvene možnosti pogosto niso odvisne le od invalidnosti, temveč pomembno vlogo igra tudi starost, izobrazba ter delovne izkušnje in socialna mreža posameznika ter seveda regija, v kateri išče zaposlitev. Vsekakor pa se delovni invalidi pri zaposlovanju nemalokrat srečujejo z diskriminacijo, saj se delodajalci neutemeljeno bojijo, da delavec ne bo zmogel optimalno opravljati dela, da bo pogosto bolniško odsoten ali da mu ne bo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se pogosto zgodi, da bi delodajalec sicer zaposlil delovnega invalida, vendar Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi po nekaj mesecev odloča o ustreznosti delovnega mesta, delodajalci, ki kader potrebujejo takoj, pa ne morejo čakati na mnenje o ustreznosti in zaposlijo drugega kandidata. Kljub oviram, s katerimi se srečujejo, pa to ne pomeni, da delovni invalid nima možnosti za zaposlitev ali prezaposlitev in da v praksi ne prihaja do zaposlovanja delovnih invalidov.
Kakšni so pogoji za njihovo upokojitev?
V prvi vrsti je pogoj, da je pri zavarovancu izgubljena delovna zmožnost, torej da se ni več zmožen vključevati v organiziran delovni proces ali ni zmožen opravljati svojega poklica.
To ugotavlja invalidska komisija na podlagi medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda zavarovanca. Če je ugotovljena izguba delovne zmožnosti, pa je potrebno preveriti še formalne pogoje in sicer zadostno gostoto pokojninske dobe. To pomeni, da mora biti zavarovanec pred nastankom invalidnosti dovolj dolgo vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine ne glede na pokojninsko dobo. Če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pa je pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta). Zavarovancu, ki je pridobil višjo strokovno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 26. leta starosti. Zavarovancu, ki je pridobil visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo, se delovna leta štejejo od dopolnjenega 29. leta starosti.
Zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj eno četrtino delovnih let.
Ali z invalidsko pokojnino lahko dostojno živijo?
Ne vsi. Največ težav zaznavamo pri tistih invalidih, ki ostanejo sami, in pri invalidnih ženskah.
Kako dobra je zakonodaja na tem področju – kvotni sistem, vzpodbude delodajalcev, je to dovolj?
Vzpodbude za zaposlitev invalidov so vsekakor potrebne in izjemno pomembno je, da gre za vzpodbude, ki so urejene v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, s čimer je vzpostavljen stalni sistem oprostitev, subvencij in nagrad, ter da ne gre le za začasne in posamezne razpise, projekte in aktivnosti za spodbujanje zaposlovanja invalidov. Ker pa so invalidi populacija, ki se na trgu dela srečuje s številnimi ovirami, pa si seveda želimo, da bi bilo ukrepov in možnosti za odstranjevanje teh ovir še več. Tako z vidika ozaveščanja kot tudi podpore delavcem in delodajalcem. Prav tako pa pogrešamo večje uveljavljanje načela razumnih prilagoditev pri zagotavljanju ustreznega dela invalidom in tudi večji poudarek tega načela v sodnih postopkih, ki tečejo zaradi odpovedi zaposlitve invalidu.
Kako jim Zveza pomaga?
V največji meri z brezplačno pravno pomočjo, na katero se obračajo delovni invalidi zaradi težav na delovnem mestu, zaradi urejanja invalidnosti, razumevanja omejitev iz odločb. Zveza pomaga tudi s finančnimi sredstvi v okviru posebnega socialnega programa, ki se imenuje Preprečevanje in odpravljanje ovir v fizičnem in socialnem okolju. V letu 2023 smo s finančno in materialno pomočjo pomagali več kot 300 invalidom, ki so bili prizadeti ob poplavah in v neurju. Samo v letu 2024 je bilo na državni in lokalni ravni opravljenih 529.784 prostovoljnih ur, v kar je bilo vključenih 1.376 prostovoljcev. Če bi preračunali, bi to pomenilo zaposlenih 254 ljudi (2088h/osebo). Zveza in društva invalidov (69) izvajajo posebne socialne programe, ki omogočajo invalidom ohranjevanje zdravja, psihosocialno rehabilitacijo, rekreacijo, izobraževanje, delavnice za spodbujanje razvoja človeških virov, informiranje in kot že omenjeno: brezplačno pravno pomoč.
Seveda se srečujemo tudi s težavami: člani se starajo, mlajši se ne včlanjujejo v društva invalidov; delo v društvih invalidov temelji (zgolj) na prostovoljstvu; nekatere člane je težko motivirati, da bi se udeleževali aktivnosti, ki jih organizira Zveza ali društvo invalidov; potrebno je stalno izobraževanje društev invalidov.
Kaj pa ovire v glavah ljudi, kako daleč smo kot družba v sprejemanju hendikepa, ki ga imajo delovni invalidi?
Tudi na tem področju Zveza s projektom Občina po meri invalidov že 22 let "premika" meje in "odstranjuje" ovire v glavah ljudi. Do sedaj je listino prejelo 43 občin. Izdali smo knjigo: Občina po meri invalidov – Pot od ideje do pridobitve listine. Pomembno je, da se projekt izvaja v lokalni skupnosti in občine pristopijo k projektu z vso odgovornostjo; da v občini uspejo aktivirati in povezati celotno lokalno skupnost in izvajajo Akcijski načrt, podlaga katerega je Konvencija o pravicah invalidov. Letos so 4 občine pristopile k projektu: Mozirje, Šoštanj, Radeče in Sevnica.
Zveza izdaja različne publikacije in zloženke in na ta način osvešča javnost o aktivnostih invalidov. Zveza se aktivno vključuje s svojimi predlogi in pripombami v razprave ob spreminjanju zakonodaje. ZDIS se zavzema za enake možnost vseh prebivalcev Republike Slovenije, ne glede na njihove telesne, senzorne in intelektualne sposobnosti; za življenje v sožitju z vsemi drugimi prebivalci, možnost enake obravnave pri zaposlovanju in ohranjanju zaposlitve, možnost enakega plačila in enakih pravic za enak poklicni status in usposobljenost. Delodajalci morajo biti pripravljeni prilagoditi delovno mesto glede na potrebe invalida.
Verjetno bi si več delovnih invalidov želelo delati, če bi imeli ustrezne pogoje za to. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi se njihova želja po delu lahko realizirala?
Velikokrat se zgodi, da delodajalec in delavec potrebujeta pomoč pri realiziranju invalidske odločbe po nastanku invalidnosti, torej kako udejanjiti priznane omejitve v praksi, glede na obremenitve delovnih mest, ki so na voljo pri delodajalcu in glede na potrebe delovnega procesa ter zmožnosti delavca. Pogrešamo tudi večjo in bolj aktivno vlogo specialistov medicine dela v postopkih zagotavljanja ustreznega dela in zaposlovanju ter prezaposlovanju invalidov.
Na kakšen način bi bilo po vašem mnenju možno povečati število invalidov, zaposlenih na delovnih mestih, za katere so usposobljeni?
Z izboljšanjem dostopa do priložnosti za usposabljanje, večjo osveščenostjo, prilagoditvami na delovnih mestih, politično podporo ter izboljšanjem finančnih in drugih spodbud bi bilo mogoče povečati število invalidov, ki so zaposleni na delovnih mestih, za katere so usposobljeni. To bi pripomoglo ne samo k izboljšanju njihovih življenjskih pogojev, ampak bi tudi izboljšalo produktivnost in različnost delovnih okolij.
Lahko na kratko povzamete predsodke, ki tako pri invalidih kot pri delodajalcih še vedno obstajajo na področju zaposlovanja in dela?
Invalidi: Strah pred dokazovanjem sposobnosti, pomanjkanje zaupanja v svoje sposobnosti, pomanjkanje podpore, strah pred diskriminacijo.
Delodajalci: Invalidi so manj produktivni, višji stroški (prilagoditve, odsotnost), pomanjkanje usposobljenosti za upravljanje z raznolikostjo, negativna stališča, stereotipi, kot na primer, da so invalidi preveč odvisni od pomoči.