Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 2014 je James Comey, direktor ameriškega Zveznega preiskovalnega urada, izjavil, da obstajajo le velika podjetja, v katera so Kitajci že vdrli, in podjetja, ki tega pač še ne vedo. Zaradi naraščajoče kitajske grožnje kibernetski varnosti so ZDA, Velika Britanija in Avstralija Huaweiu tudi prepovedale ali omejile dostop do omrežja 5G. Dokumentarna oddaja se osredotoči na vznik ameriško-kitajske kibernetske vojne v začetku novega tisočletja in na krajo poslovnih skrivnosti velikim ameriškim in evropskim podjetjem. Strokovnjaki iz ZDA in Evrope razkrivajo razsežnosti kitajskih kibernetskih vdorov in predstavijo odzive ameriških in evropskih oblasti. CHINA'S HACKER ARMY / Francija / 2021 / Režija: Thomas Lafarge, Rémi Labed
Serija Tekmovalnost v glasbi raziskuje zanimiva nasprotja med najpomembnejšimi glasbenimi umetniki današnjega časa. Operni pevki Maria Callas in Renata Tebaldi sta bili eni najbolj opaznih umetnic druge polovice prejšnjega stoletja in veliki tekmici. Callasova velja za morda največjo pevko vseh časov, Tebaldijeva pa je znana predvsem navdušenim ljubiteljem opere. Umetnici si skoraj ne bi mogli biti bolj različni, tako v poklicnem kot zasebnem življenju. Kako resna je bila tekmovalnost obeh div in koliko je rivalstvo – in na koncu tudi škandali Marie Callas – vplivalo na slavo Callasove in pozabo Renate Tebaldi? Ustvarjalci oddaje so obiskali operne hiše v New Yorku in Milanu, da bi našli odgovore na ta vprašanja, pogovarjali so se z njunimi prijatelji in opernimi strokovnjaki ter poslušali in primerjali dva edinstvena glasova. RIVALRY IN MUSIC - MARIA CALLAS VS.RENATA TEBALDI /Nemčija 2020/režija Andreas Morell
Leto osamosvojitve je prineslo številne spremembe. Ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije je slovenskim športnicam in športnikom že februarja 1992 omogočila, da so na zimskih olimpijskih olimpijskih igrah v Albertvillu v Franciji prvič nastopili pod slovensko zastavo. Ambasadorji nove države so z nizanjem uspehov kmalu poskrbeli za mednarodno prepoznavnost. Dokumentarni film predstavi kolaž vrhuncev zgodovine slovenskega olimpizma, ki oživijo ob pripovedih glavnih akterjev. Njihovi spomini nas vodijo od priznanja članstva v Mednarodnem olimpijskem komiteju do prvih kolajn, preko težko pričakovanega zlata in nazadnje do nedavnih uspehov, ki so se zgodili v letu, ko obeležujemo 30. obletnico ustanovitve OKS. Scenarij in režija Toni Cahunek.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Lipa je eden od simbolov slovenstva. O njenem pomenu pričajo tudi spomini domačinov pod krošnjami lip, od naše najstarejše, okoli 700-letne Najevske lipe do zahvalne lipe v Budni vasi. Ob vaških, turških in hišnih lipah ima posebno mesto osamosvojitvena lipa. Pomen in vlogo lipe nekoč in danes predstavljajo utrinki iz različnih časovnih obdobij. Kot prepoznavni znak domoljubja jo med drugim najdemo v umetniških slikah in pesmih. Tako lahko v filmu prisluhnemo s čustvenim nabojem prežeti izvedbi skladbe Lipa zelenela je iz leta 1941, ki ji je sledil kulturni molk. Poleg Gasparijeve slike Rej pod lipo in lipe kot nesojene denarne enote nas na lipo spomnijo tudi posnetki iz časa, ko je lipov list postal turistični simbol. Pogled na lipo z očmi domačinov, ki skrb in ljubezen do nje prenašajo iz roda v rod, dopolnjujejo tisti, ki lipo poznajo tudi po strokovni, gozdarski, etnološki, sociološki in muzikološki plati. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta, človeško ribico in Janeza. Pridružuje se jim nova epizoda: Lipa. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Kdaj in zakaj so Slovence začeli klicati Janezi? Od kod izvira etnični stereotip, predstava o pridnem in poštenem, a tudi hlapčevskem Janezu? Kdaj so se uveljavili kranjski Janezi, kakšno moč in priljubljenost so dobili v glasbi? In kaj Janezi pravijo o sebi? Svoje misli med drugim razkrivata dramski igralec Janez Škof in Janez Colnar, osmi Janez v družini, v kateri se to ime prvorojenca prenaša iz roda v rod. V objektiv fotoaparata tipično slovenske Janeze lovijo dijaki SŠOF-ja, kulturološki in etimološki razmislek pa prispevata dr. Ksenija Šabec in akad. prof. dr. Marko Snoj. Scenarij Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Dokumentarna serija Tipično slovensko ponuja vpogled v slovensko tradicijo, kulturo, nacionalno in naravno bogastvo, našo dediščino in tudi v družbo, dogajanje danes, dosežke na različnih področjih, na tisto, na kar smo ali bi morali biti ponosni, po čemer smo prepoznavni, posebni in edinstveni. Serija je doslej že predstavila slovenski kozolec, harmoniko, dvojino, Martina Krpana, kranjsko klobaso, zavist, lipicance, velike uspehe male dežele, nagelj, kurenta in človeško ribico. Pridružuje se jim nova epizoda: Janez. Vse pretekle so na ogled v TV-aplikaciji RTV 365. Scenaristka in urednica serije, ki nastaja v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija, je Milica Prešeren.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Avtorji izobraževalno-dokumentarne serije Kdo se boji slovenščine si prizadevajo najti zanimive načine za raziskovanje slovenščine in ustvarjanje v maternem jeziku. V ospredju zadnjih dveh delov je filmska ustvarjalnost mladih. Slavistično društvo Slovenije, natančneje sekcija Znanost mladini, namreč že dobro desetletje pripravlja tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik. Tako spodbuja filmsko ustvarjalnost med osnovnošolci in dijaki ter krepi njihovo zanimanje za književnost. Mladi se namreč preizkušajo v izdelavi kratkih filmov po izbranih literarnih predlogah. Spoznali bomo dijaški filmski ekipi, katerih filma sta bila lani nagrajena v kategoriji 1. in 2. letnikov. Prvo mesto je osvojil film SKOK dijakov 1. letnika Gimnazije Celje – center. Po literarni predlogi Nataše Konc Lorenzutti z naslovom GREMO MI V TRI KRASNE ga je režirala dijakinja Nuša Bohak. Priznanje za posebne dosežke pa so prejeli dijaki 2. letnika Ekonomske šole Novo mesto za film Zadnje sporočilo. Film je nastal po literarni predlogi Mateje Gomboc z naslovom BALADA O DREVESU, režirala ga je dijakinja Anja Tomanič. Oba filma gledalca posredno ali neposredno seznanita s čedalje bolj razširjeno problematiko samomora in tesnobe med mladimi. V prvem delu spremljamo filmsko ustvarjanje dijakov – priprave, delo z mentorji, snemanje, montažo. V drugem delu pa mladi režiserki predstavita filma avtoricama literarnih predlog Nataši Konc Lorenzutti in Mateji Gomboc. Scenarij in režija: Maja Pavlin.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
V prvih dneh vojne v Ukrajini sta slovenski in ukrajinski mladinski orkester navezala sodelovanje pri evakuaciji mladih glasbenikov in njihovih svojcev iz Ukrajine v Slovenijo. Želeli so jih preseliti v varno okolje, kjer lahko v čim ugodnejših okoliščinah nadaljujejo tako splošno kot glasbeno izobraževanje, kar je njihovo glavno poslanstvo in življenjski cilj. To je zgodba o družbenem projektu, ki se napaja s supermočjo glasbe.
V letu 2023 smo praznovali 300. obletnico rojstva evropsko pomembnega vsestranskega naravoslovca Joannesa Antoniusa Scopolija (1723–1788). Petnajst let je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji. Veliko časa je posvetil tudi raziskovanju narave na Kranjskem in objavil temeljna naravoslovna dela, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Linnéjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas živalske in rastlinske vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je v naravoslovni znanosti še danes uveljavljeno. Postavil je temelje medicini dela, botaniki, zoologiji, metalurgiji, kemiji, geologiji in veterini na Slovenskem. Scenaristka: Tatjana Markošek Režiserka: Magda Lapajne
Dokumentarni film tematizira in razgrinja življenjsko in umetniško pot svetovljanke Karmele Kosovel, sestre pesnika Srečka Kosovela. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je v Trstu študirala in diplomirala iz klavirja, specializacijo je opravila v Münchnu ter uspešno koncertirala. Preko njenih pisem sledimo njeni življenjski in umetniški poti tako skozi njena ljubezenska razmerja, kakor tudi skozi ljubezenska čustva, ki so jih do nje gojili nekateri vidni predstavniki tedanje slovenske kulturne srenje. Med temi najdemo akademika Josipa Vidmarja, slikarja Avgusta Černigoja ter nemškega slikarja Alfonza Graberja, s katerim se je v razmahu nacizma poročila in z njim živela na Dunaju vse do konca druge svetovne vojne, ko sta morala zapustiti avstrijsko prestolnico in se preseliti v njegovo rodno vas Steinach am Brenner. Tam je Karmela živela skoraj petdeset let in pogostoma hrepenela po svoji domovini in svojih bližnjih. V filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Marka Sosiča ter ob strokovnem sodelovanju Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja, se postavljajo vprašanja o razlogih Karmeline odločitve, da prekine koncertiranja in se v kulturni in siceršnji osami popolnoma preda svojemu možu. Na ta in druga vprašanja skušajo v filmu odgovoriti še Marijan Rupert, Luča Čehovin, Dragica Sosič, dr. Janez Vrečko, Tatjana Rojc, Evgen Bavčar in drugi. Snemalec je bil Robert Doplihar, mojster montažer Zlatjan Čučkov, scenografka Mojca Vilhar, kostumografka Jerneja Jambrek, v vlogi Karmele Kosovel je nastopila pianistka Špela Horvat, odlomke iz pisem sta brala Lučka Počkaj in Igor Velše. Film je nastal v Dokumentarnem programu TVS: producent filma Jani J. Kovačič, urednik Andraž Pöschl, odgovorna urednica Živa Emeršič.
Dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča oživlja življenjsko zgodbo matematika in akademika prof. dr. Josipa Plemlja (1873–1967), prvega rektorja Univerze v Ljubljani, ob 150. obletnici njegovega rojstva (11. decembra 1873). Plemljeva izjemna matematična nadarjenost in zgodnja samostojnost ga z Bleda in Ljubljane popeljeta do študija na Dunaju, v Berlinu in Göttingenu ter bleščečega začetka znanstvene kariere v avstro-ogrski monarhiji, ki jo prekine prva svetovna vojna. Po vrnitvi v Ljubljano postane Plemelj prvi rektor univerze v takratni kraljevini SHS, v skromnih razmerah pa najvišje znanstvene ambicije zamenja s poslanstvom učitelja, ki si do pozne starosti prizadeva za kakovost novih znanstvenih ustanov in vzgajanje bodočih rodov.
Mejniki judovske skupnosti na Slovenskem izginjajo. Le še nekateri govorijo o zgodovini te skupnosti pri nas, vendar jih ne poznamo in ne prepoznamo v naši bližini. V filmu se sprehodimo po Sloveniji, iščemo mejnike in zgodbe. Tudi zgodbo, ki je najmočneje zaznamovala judovsko skupnost – holokavst, za katerega je po svetu uveljavljen izraz šoa. Po podatkih se je iz taborišč vrnilo le 70 slovenskih Judov. Na žalost pa se o tem delu zgodovine pri nas ni niti govorilo niti učilo v šoli. Zgodba, ki je ostala zavita v molk in katere težo lahko zaslutimo še danes. V filmu so sodelovali ugledni sogovorci, ki so osvetlili zgodovinski pomen navzočnosti Judov na slovenskem ozemlju od antike naprej in podali refleksijo o povojnem obdobju in odnosu do judovske zgodovine in holokavsta v Sloveniji, pa tudi o razlogih, da se o tem javno ni govorilo skoraj 60 let. Tudi pričevalcev o holokavstu je v Sloveniji le nekaj; večina jih še vedno noče govoriti o tem, zato je še posebno pomembno, da smo za film pridobili sogovornico, ki je preživela Auschwitz, go. Eriko Fürst. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Primož Meško
Mladi Juliji primanjkuje samozavesti, šestinpetdesetletni Aleš pa je njeno nasprotje. Film je preplet njunih zgodb: dekletove, ki kljub šolskim in drugim uspehom, veselju do študija in obetavni pisateljski karieri še išče pot do večje samozavesti in boljše samopodobe, ter zgodbe moškega, ki ga od otroštva zaradi odvečnih kilogramov kličejo Bucy, a je s svojo samopodobo zadovoljen in skozi življenje stopa samozavestno, ob službi, družini in ljubezni do glasbe, ki jo kot didžej rad deli z drugimi. Kaj vpliva na našo samozavest in samopodobo, kako ju izboljšati? Več o tem psihologinja Katarina Veselko ne le v teoriji, temveč v praksi, tudi iz lastnih izkušenj. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Ljubljanica je 41 km dolga reka v osrednji Sloveniji, v južnem delu Ljubljanske kotline, desni pritok Save. Izvira iz več kraških izvirov v bližini Vrhnike, prečka celotno Ljubljansko barje, teče skozi mesto Ljubljana in po južnem robu Ljubljanskega polja ter se pri naselju Podgrad izliva v Savo. Njeno kraško zaledje je veliko obsežnejše in sega daleč na jug v dinarskokraški svet, vendar njegova površina ni natančno določena, saj se zaradi krasa površinska razvodnica ne sklada z zračno. Strugi Ljubljanice od izvirov do Špice v Ljubljani in pritoka Ljubije so zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Reka ima dva povirna kraka: zahodni se imenuje Mala Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Močilnik južno od Vrhnike, v kateri sta kraška izvira Veliki in Mali Močilnik; nekoliko niže dobi še levi pritok Belo. Drugi povirni krak je Velika Ljubljanica in priteka iz zatrepne doline Retovje jugozahodno od Verda. Po dobrem kilometru ločenega toka se oba povirna dela združita v Ljubljanico. Zaradi njenih številnih kraških ponikalnic ter izvirov v njenem kraškem zaledju, od Notranjskega podolja in Pivške kotline, so ljudje reko poimenovali tudi reka s sedmimi imeni.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Neveljaven email naslov