Govorimo o umetniških delih, ki so kot del likovne opreme za javne ustanove nastala v času nekdanje Jugoslavije, točneje med letoma 1945 in 1991. Vključevali so jih v vse vrste javnih stavb – od vrtcev in šolskih poslopij do bank in železniških postaj, tudi v tovarnah, prodajalnah, hotelih, hidroelektrarnah in celo na ladjah so se znašla. V prostoru tako rekoč vsake javne institucije je bil človek obdan z likovno umetnostjo.

Kako čudovite so, na primer, geometrične freske v hidroelektrarni Vuzenica, ki so jih okoli leta 1954 naslikali Zoran Didek, Ivan Seljak – Čopič in Ive Šubic, ali pa abstraktne forme Slavka Tihca na dekorativni steni v Srednji elektro-računalniški šoli Maribor. Omenjamo le dva primera, ki nemara nista najbolj reprezentativna, vseeno pa pokažeta, kako vseprisotna so bila dela nekaterih uveljavljenih umetnikov v prostorih, ki so bili del javne infrastrukture in namenjeni skupni rabi javnosti.

Tako novogradnje kot starejši objekti
Z likovno umetnostjo se je vsaj na nezavedni ravni lahko srečeval marsikdo, tudi kadar ga tovrstno ustvarjanje niti ni zanimalo. Vsesplošno opremljanje javnih institucij z umetniškimi deli – pri tem je treba povedati, da vseh vendarle niso izdelali uveljavljeni akademski umetniki, ampak marsikatere tudi ljubiteljski umetniki – je bilo mnogo bolj razširjeno kot danes, praksa pa verjetno ni bila zakonsko spodbujana, ampak je bila naklonjenost tovrstni obogatitvi prostorov na splošno v zavesti. Kot pravi znanstvena sodelavka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta pri ZRC SAZU dr. Katarina Mohar, ki se v svojem raziskovalnem delu ukvarja predvsem s povojno umetnostjo, so razlogi za to precej kompleksni.

"Med 1945 in 1991 je bilo za javne ustanove naročenih (in ustvarjenih) zelo veliko umetnin – z njimi so opremljali tako novogradnje kot starejše objekte, ki so jih tudi na ta način prilagodili novim družbenopolitičnim razmeram. Prevladovale so zlasti zvrsti, ki so “vezane” na steno, npr. freske, sgraffiti oz. praskanke, mozaiki, tapiserije, reliefi, malo manj je bilo tudi prostostoječih kipov in štafelajnih slik. Umeščali so jih v praktično vse javne stavbe, deloma seveda z namenom dekoracije, predvsem pa zaradi njihovega vzgojnega in propagandnega potenciala. Zlasti v prvih povojnih letih so na ta način legitimirali novo državo, širili njene vrednote, krepili kolektivno identiteto in občutek pripadnosti novi Jugoslaviji," razloži za MMC.

Od šol do tovarn: umetnost je krasila vse vrste stavb
Likovno opremo javnih ustanov najdemo v tistem času na vseh koncih, nekoliko prednjačijo posebej velika mesta, kot sta Ljubljana in Maribor. Zelo pogosto z njo opremljajo stavbe turističnih krajev in industrijskih središč, pomemben del pa likovna umetnost predstavlja tudi pri gradnjah in prenovah t. i. novih mest, kot so Nova Gorica, Velenje, Trbovlje, mesta v slovenski Istri. Danes je veliko teh del izgubljenih, uničenih ali pozabljena ležijo v propadajočih stavbah.

Veliko je še neodkritega in včasih se zgolj po naključju zgodi, da se kakšno delo izogne uničenju. Leta 2019 so, na primer, nameravali porušiti poslopje Strojne tovarne Trbovlje, v kateri se je ohranil tudi sgraffito mariborskega slikarja Maksa Kavčiča v sejni sobi. V zadnjem hipu so ga tik pred uničenjem s pomočjo strokovnjakov zaščitili, restavrirali in prestavili v bližnji Delavski dom. Ker umetnina ni bila evidentirana, akcija ni bila izpeljana na pobudo služb za varovanje dediščine, temveč šele po posredovanju peščice predstavnikov lokalne skupnosti.

Da se ne bi za vedno izgubilo
Da bi se izognili temu, da bi šle umetnine povsem v pozabo ali pa bi jih celo za vselej izgubili, na ZRC SAZU organizirajo projekt Umetnost za skupnost, kjer vsa najdena dela dokumentirajo, evidentirajo in jih predstavljajo na posebni spletni strani. S projektom želijo na ZRC SAZU poiskati in evidentirati čim več umetnin, ki so nastale med letoma 1945 in 1991 kot sestavni del likovne opreme javnih ustanov, ker pa se je marsikaj od tega pozabilo, ostaja skrito v kakšnem pozabljenem prostoru opuščene stavbe ali kaj podobnega, pa se na pomoč obračajo tudi k javnosti in pozivajo vse, ki bi kar koli vedeli o tovrstnih delih, da se obrnejo nanje.

"V projektu nas zanimajo institucije, za katere so bila likovna dela naročena in ustvarjena – likovne zbirke, ki so jih ustanove oblikovale pozneje, skozi leta z odkupi, donacijami itd., smo morali pri raziskavi izpustiti, ker bi sicer že tako zelo obsežno področje raziskave postalo težko obvladljivo. Raziskujemo pa tako umetnine, ki so ohranjene “in situ”, torej na prvotnem kraju, za katerega so bile naročene, kot tudi tiste, ki so bile uničene ali premeščene kam drugam," pove Katarina Mohar, ki je tudi vodja projekta.

Za javne institucije naročenih ali ustvarjenih likovnih del je bilo včasih res veliko, saj je bil to tudi način oblikovanja javnega prostora. Tovrstna naročila so pomenila več stvari – na eni strani so podpirala umetnike, obenem skrbela za umetnostno vzgojo, saj je šlo za reden stik z umetnostjo tudi za tiste, ki jih pot sicer ne bi zanesla v galerije ali muzeje, zato pa so jih spremljala na delovnem mestu ali med vsakodnevnimi opravki.

Sinteza likovne umetnosti in arhitekture
Na ta fenomen je po besedah Katarine Mohar vplivalo več dejavnikov, poleg spodbudne kulturne politike tudi v svetu zelo priljubljen koncept sinteze likovne umetnosti in arhitekture, ki so ga tedaj zagovarjali tudi številni jugoslovanski umetniki, zlasti arhitekti. "Takšno ozračje je prispevalo tudi k številnim debatam in pobudam, da bi uvedli oziroma uzakonili pravilo, da se v sklopu vsake javne gradbene investicije nameni obvezni delež za likovno opremo. Dosedanje raziskave sicer kažejo, da se uvedba takšnega zakona pri nas ni zgodila, dejstvo pa je, da je bila javnost – tako strokovna kot splošna – tovrstnemu pristopu k oblikovanju javnega prostora zelo naklonjena in je v njem videla smisel, neko višjo vrednost," pove.

Umetniška dela so naročali za praktično vse javne ustanove – za bolnišnice, šole, železniške postaje, upravne prostore, kulturne ustanove, kopališča, prostore raznih podjetij, trgovine, banke, hotele, restavracije itd. "Zdi se, da so jih posebej pogosto naročali za opremo turistične infrastrukture in izobraževalnih ustanov. Presenetilo me je, da jih je bilo veliko ustvarjenih tudi za ladje (npr. oprema ladje Trbovlje s kipi Stojana Batiča in Franceta Peršina) in tovarne (npr. hidroelektrarni Vuzenica in Mariborski otok itd.). Posebej zanimiv primer se mi zdi tudi likovna dekoracija cestne infrastrukture (reliefi Vojka Štuhca v podvozu in ob hitri cesti v Mariboru). Zelo pogosto so interjerje opremljali s tapiserijami, ki so v tem času doživljale pravi razcvet," razloži Mohar.

Bogata likovna oprema občinske stavbe v Novi Gorici
Čeprav je šlo za razširjeno prakso in naročanje del v sklopu gradnje in urejanja javnih institucij, zato pa marsikje za pomembna javna naročila, je ohranjenih presenetljivo malo dokumentov. Ta so predvsem skopa o ikonografski zasnovi del, saj so se očitno ta vprašanja reševala onkraj beležk, pove Mohar. Vzemimo na primer naročilo umetniških del za občinsko stavbo v Novi Gorici – arhitekt stavbe je avtor slovenskega parlamenta Vinko Glanz, freske v notranjščini so delo freskanta Slavka Pengova, kiparski okras na pročelju je delo Borisa Kalina, mozaik pa je ustvaril Tone Žnidaršič. Čeprav je šlo za pomembno javno naročilo, lahko umetnostna zgodovina o nekaterih simbolnih in ikonografskih detajlih zgolj sklepa, saj jih dokumentacija ne omenja. Skrivnost tako med drugim ostajajo portretno upodobljene figure slikarja, glasbenika in kiparja na veliki stenski poslikavi Slavka Pengova v zeleni dvorani.

Zgodovina in sodobno življenje Primorske
Pengov je bil eden najboljši freskantov na Slovenskem v tistem času, ki je pred vojno slikal skoraj izključno za Cerkev, po vojni pa se je uveljavil kot vodilni izvajalec naročil za monumentalno slikarstvo (to je bilo v obdobju, ko je nova oblast svojo legitimizacijo utemeljevala tudi na prenovljenih stavbah in umetnosti, precej razširjeno). Na freski v občinski stavbi v Novi Gorici je Pengov upodobil preteklost Primorske od srednjega veka do partizanske osvoboditve Gorice, ta sprehod po primorski zgodovini pa dopolnil z upodobitvami sodobnega življenja regije, povezanega s pohištveno industrijo, sadjarstvom in vinogradništvom.

O večini del, nastalih za javne ustanove, je malo znanega, večinoma pa so tudi neevidentirana. "Za tista, ki so ohranjena, pogosto vedo le trenutni uporabniki prostorov, širša javnost pa ne. Pri tistih, ki so zakrita, premaknjena na kakšno drugo lokacijo ali uničena, je položaj še težji. Pogosto se je sled za deli izgubila ob prenovah ali spremembi namembnosti prostorov. Seveda so nekatera dela tudi dobro ohranjena in/ali restavrirana, nekateri skrbniki tovrstnih umetnin se trudijo za njihovo prepoznavnost," pove umetnostna zgodovinarka.

S pozivom želijo tako na ZRC SAZU pridobiti informacije o umetninah, ki jih še ne poznajo in niso omenjene v sicer zelo redkih arhivskih virih in v zelo skopi relevantni literaturi.

Predvidevajo, da je širša javnost v bistvu najboljši vir informacij za takšno raziskavo, saj je prostore tudi sama uporabljala, ali pa jih morda še vedno, v njih preživljala svoje delavnike, počitnice, prosti čas, ali pa se jih spomni – iz prve roke, iz pripovedovanj ali s starih fotografij, razmišlja Mohar. Ocenjujejo, da lahko prav od njih največ izvedo, zlasti o tistih delih, ki so v težje dostopnih prostorih, nedokumentirana, uničena ali odstranjena. Za zdaj vedo za približno 350 del, od teh jih je dobrih 100 dokumentiranih na omenjeni spletni strani projekta. Katarina Mohar predvideva, da jih obstaja vsaj še 200, pri njihovem odkrivanju pa si obetajo čim večji odziv. "Čisto vsakega namiga bomo zelo veseli," pristavi.

Zakaj sta takšen pregled in popis del pomembna? "Zato, da bi naredili ta del kulturne dediščine bolj viden (tako za splošno in strokovno javnost), da bi ga bolje razumeli (skupaj s kulturno politiko, ki ga je usmerjala) in da bi ga ohranili/zavarovali pred degradiranjem ali uničenjem," pravi umetnostna zgodovinarka. Večina del namreč ni evidentiranih, zato tudi niso vpisana v register kulturne dediščine in niso zavarovana. Kakovost del pri tem ni zanemarljiva, ni pa ključni dejavnik pri dokumentiranju. Kot še pristavi Katarina Mohor: "Čeprav umetnine po kakovosti zelo variirajo – ustvarjali so jih zelo različni umetniki, vse od velikanov (npr. Marij Pregelj, Janez Bernik, Slavko Tihec) do amaterskih tovarniških slikarjev –, je prav vsaka od njih pomembna, če želimo oblikovati boljši vpogled v ta del umetnosti, ki je nekdaj tako intenzivno sooblikovala naš vsakdan."