Novela nemškega nobelovca si za snov sicer jemlje čisto konkreten dogodek z Mannovega letovanja v Italiji sredi 20. let 20. stoletja, a pisatelj ta pripetljaj literarno obdela tako, da se besedilo navsezadnje bere kot zgodnje svarilo zoper fašizem

Nemškega nobelovca Thomasa Manna pri nas dobro poznamo, saj se zdi, kot da imamo vsa njegova resnično pomembna dela – pa naj gre za Smrt v Benetkah, za Čarobno goro ali za Doktorja Faustusa – že dolgo na voljo v slovenskem prevodu. Zato se zdaj, ko je na naše knjižne police prispela še Mannova daljša novela Mario in čarodej – v samostojni knjižici je v prevodu Sare Virk izšla pri založbi Goga –, implicitno vsiljuje misel, da to delo, če ga pač vse doslej nismo mogli brati v slovenščini, po umetniški plati najbrž že ne more biti prav posebej izstopajoče.

A to, kot opozarja komparativistka dr. Seta Knop, ki je Gogini izdaji pripisala spremno besedo, preprosto ne drži; kot pravi naša sogovornica, je Mario in čarodej pravzaprav eno Mannovih ključnih kratkoproznih besedil, ki se s problemi, ki jih v tekstu odpira, tudi lepo prilega našemu današnjemu tesnobnemu, mučnemu času. O čem torej v Mariu in čarodeju Mann piše in zakaj bi bilo prav, ko bi novelo vzeli v roke, smo v pogovoru s Seto Knop preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

Foto: Goran Dekleva