30-letni športnik iz Jajca, ki v Sloveniji živi zadnjih 20 let, je bil gost oddaje V sredo na Valu 202, kjer se je z njim pogovarjal Dare Rupar. "Imeli smo srečo, da smo prišli sem. Moj oče Miroslav je bil tedaj trener kadetinj in mladink v jugoslovanski reprezentanci, selektor pa je bil Janez Stare iz Ljubljane. On se je takrat odločil, da bo pomagal očetu in je vso družino pripeljal v Slovenijo," je povedal Tokić o svojem prihodu v zdajšnjo domovino. V staro se ne vrača tako pogosto. "Kot otrok sem veliko videl in doživel. Na neki način se je izogibam in iščem druge kraje za oddih. Vojna je naredila svoje."

In na kaj je Tokić najbolj ponosen? "Na vztrajnost. Tudi v tujini veliko ljudi ni verjelo, da mi bo uspelo, ko so me pogledali in videli moje predispozicije. Poleg staršev pa je vame verjel takratni selektor Jože Urh, ki je pred 10 leti vodil namiznoteniški center, kjer smo skupaj trenirali reprezentanti. Tam je videl moj talent."

Ogromna razlika, ko gleda stare posnetke
V zadnjih letih je izboljšal predvsem delo nog. "Vidi se ogromna razlika, ko gledam stare posnetke. Seveda se je izboljšala tudi kondicijska priprava, prej nisem bil niti toliko motoričen. Prav tako sem popravil koordinacijo, v moji igri je zdaj žogica močnejša. Servis je improvizacija in tudi tu sem napredoval. Ob tem se je spremenil še koncept igre - več je poudarka na 'spinu' in manj na 'kontrah'."
Kljub vsemu napredku meni, da še ni popoln igralec. V mlajših kategorijah sicer ni osvajal medalj, to je zanj prišlo na vrsto nekoliko pozneje. Njegov glavni cilj so zdaj olimpijske igre v Londonu, kot kaže, pa namerava tekmovati tudi še na naslednjih leta 2016 v Riu de Janeiru.

Želi si trenirati s Kitajci
V Pekingu je pred tremi leti obstal v tretjem krogu, ko ga je ustavil domači zvezdnik in poznejši olimpijski zmagovalec Ma Lin. Sicer rad igra proti azijskim igralcem in meni, da mu ti ustrezajo. Kje pa sicer vidi razloge za takšno prevlado Kitajcev? "Veliko časa preživijo tudi v učilnicah in tu so dominantni. Delajo najboljše, najpravilneje in največ, ob njihovi množičnosti pa seveda proizvedejo veliko vrhunskih igralcev. Razlika je tudi ta, da sem se jaz odločil s tem športom profesionalno ukvarjati pri 19 letih, ko me je pot vodila v Nemčijo. Kitajci začnejo otroke usmerjati veliko prej, celo pri 7, 8 letih."
Tokić, ki veliko časa trenira z nemško reprezentanco, bi rad v v bližnji prihodnosti treniral tudi z igralci iz največje namiznoteniške velesile na svetu. "Na ekipnem SP-ju, ki bo konec marca v Dortmundu, bom šel do njih. Rad bi videl njihovo reakcijo, ko jih bom prosil, da bi z njimi treniral," pravi.

Boll ima nekaj več v sebi
V Gdansku je v četrtfinalu s 4:3 premagal Nemca Dimitrija Ovtscharova, nato pa v polfinalu gladko izgubil proti njegovemu rojaku in najboljšemu evropskemu igralcu Timu Bollu. "Ima nekaj več v sebi, veliko več mu je dala mati narava. Res je ogromen talent. Gotovo sem jaz dvakrat več časa preživel v dvorani za trening kot on, pa je še vedno toliko boljši. To ni zgodbica za lahko noč, ampak dejstvo in realnost," o svojem velikem tekmecu meni Tokić, ki vse pokale in medalje hrani doma v Novi Gorici. Na zadnjo je seveda najbolj ponosen, saj - kot poudarja - tudi boljši igralci od njega, ki so bili že okrog 10. mesta na svetovni lestvici, (še) nimajo posamične medalje z EP-ja.