Letos je na hrvaškem nacionalnem evrovizijskem izboru Dora slavil Marko Bošnjak, ki bo tako državo v Baslu zastopal s pesmijo Poison Cake. "Nekateri elementi z nastopa na Dori bodo ostali, a vokalno bo veliko bolje – med nacionalnim izborom sem bil namreč zelo bolan," je povedal za MMC še pred odhodom v Švico in dodal, da bodo sicer na evrovizijskem odru pričarali drugačno vzdušje.

Sorodna novica Hrvati na Evrovizijo pošiljajo mladega Marka Bošnjaka in njegovo "strupeno torto"

Čeprav je trenutno na stavnicah zadnji, ga to ne skrbi pretirano. "Verjamem, da mesto v finalu lahko dobiš z zelo dobrim nastopom. Ko bodo objavljeni posnetki s prve vaje, mislim, da se bodo stvari spremenile," je delil prvi glasbenik na Hrvaškem, ki je javno odprt o svoji istospolni usmerjenosti. "Za to, da sem brez strahu o tem, kdo sem, sem potreboval veliko moči in poguma," je priznal pevec, a poudaril, da je njegova identiteta veliko več kot to, "da je gej in pevec".

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Po zmagi na Dori ste se pred kratkim udeležili nekaj predevrovizijskih dogodkov, na katerih ste se zabavali tudi s Klemnom Slakonjo. Kakšne so bile te "zabave" za vas?
Predzabave so zagotovo najboljši del evrovizijske izkušnje. Iskreno verjamem, da si bomo vsi želeli, da bi se lahko vrnili na njih. Čeprav je bilo nekaj pritiska, je bilo tega bistveno manj – večinoma je šlo za povezovanje z drugimi in za to, da se predstavimo v najboljši mogoči luči, obenem pa smo vadili za to, kar nas čaka v Baslu. Vzdušje je bilo res izjemno, ker so bili tam samo pravi oboževalci, ki poznajo nas in vsa besedila pesmi. To je bilo res nekaj lepega, kar mi bo ostalo v spominu. Ne glede na to, kaj se zgodi na Evroviziji, imamo vsi vsaj to neverjetno izkušnjo predzabav.

Torej menite, da so predzabave pomembne?
Mislim, da so pomembne, predvsem zato, da vzpostaviš odnos z občinstvom, ki bo potem, recimo, glasovalo zate. Sam sem imel po nastopu v Amsterdamu "terapijo" s 15 ljudmi – sedel sem na stopnicah in odprl dušo neznancem, ki pa to niso več, saj smo se takrat povezali.

Dejali ste, da boste za Evrovizijo popolnoma spremenili nastop, po prvi vaji ste bili navdušeni. Kako potekajo priprave?
Zdaj vadimo vsak dan po nekaj ur. Veliko dela nas še čaka, vpeljujemo drugačno vzdušje in koreografijo. Nekateri elementi z nastopa na Dori bodo ostali, a vokalno bo veliko bolje – med nacionalnim izborom sem bil namreč zelo bolan. Zdaj, ko sem popolnoma zdrav, vem, kaj lahko ponudim in bom pokazal na odru v Baslu. Pripravite se na presenečenje.

Kakšna so vaša pričakovanja za Evrovizijo? Spremljate stavnice?
Ne spremljam jih, a novica, da sem na stavnicah trenutno zadnji, je vseeno prišla do mene. Iskreno mislim, da to sploh ni pomembno. Stavnice morda res pravilno napovejo zmagovalca, ne pa tudi vseh, ki se uvrstijo v finale – velikokrat se je že zgodilo, da so naprej prišli glasbeniki, za katere so stavnice kazale, da jim ne bo uspelo. Gre namreč za mnenja stavnic in njihove napovedi, ki temeljijo na nekaj spletnih straneh za stave; večina teh ni niti na voljo na Hrvaškem. Zato se mi zdi, da so zelo pristranske in ne predstavljajo prave slike. Verjamem, da mesto v finalu lahko dobiš z zelo dobrim nastopom. Ko bodo objavljeni posnetki s prve vaje, mislim, da se bodo stvari spremenile in bomo videli, kaj se zares dogaja.

Biti del Evrovizije so bile vaše otroške sanje. Kako je bilo stopiti v ta svet raznolikosti in vključenosti?
Res sem se počutil sprejetega in da ljudje cenijo, kdo sem. Evrovizija veliko naredi za vključevanje in poudarja raznolikost, tudi etnično; veliko tekmovalcev predstavlja eno državo, a ima korenine tudi v drugih. Morda zveni kot kliše, a res smo kot velika družina. Samo mi, ki tekmujemo, vemo, skozi kaj gremo. Tudi oboževalci, predvsem "tisti pravi", so seveda zelo spoštljivi in zvesti.

Evrovizijo sem začel gledati že kot majhen otrok, prisilil sem družino, da so skupaj z mano ocenjevali nastope. Pozneje sem organiziral zabave, na katerih smo jo gledali skupaj s prijatelji. Sem pravi navdušenec nad Evrovizijo – tudi letos sem gledal vse nacionalne izbore in spremljal izbrane glasbenike. Na prvi predevrovizijski zabavi sem na njih gledal kot oboževalec. Nato me je šele prešinilo, da sem tudi jaz tekmovalec in smo v istem čolnu. Zdaj res čutim, da sem del vsega tega. Neverjetno je.

Rekli ste, da ste nekako postali "poster boy" za geje na Hrvaškem. Čutite nekaj pritiska, ker ste prvi glasbenik v svoji državi, ki je javno odprt glede svoje istospolne usmeritve?
Imam ta privilegij, da sem, kdor sem – odprto in brez strahu. Za to sem sicer potreboval veliko moči in poguma. Smešno mi je, da sem "prvi glasbenik na Hrvaškem, ki je javno odprt glede tega, da je gej", ker poznam vsaj deset drugih. A to ni moja stvar. Vendar vidnost in to, da nekdo naredi prvi korak, je zelo pomembno. Tisti, ki pravijo, da ni, so isti, ki imajo nato homofobne opazke. Če ne bi bilo pomembno, se ne bi tako razburjali. Ponosen sem na to, kdo sem, in ne bomo spet končali na obrobju. Tu smo. Smo kvir. Obstajamo. Navadite se na to.

Kako se torej spopadate s homofobijo?
Veliko homofobnih napadov je bilo, a se s tem preprosto spopadem. Nobena količina sovraštva me ne bo spremenila – ne bom se zaradi tega na primer jutri poročil z žensko. Sovraštvo je nekoristno. Sam sebe in to, kar predstavljam, sprejemam. Moja identiteta je močna, o njej sem prepričan, a je veliko več kot to, da sem gej in pevec – ti dve stvari sta le majhen del nje. Nikomur nisem dolžen pojasnil. Če me nekdo ne spoštuje ali sprejema, mu tega ni treba storiti, saj obstajajo ljudje, ki me bodo. Pač ta oseba ni moje ciljno občinstvo.

Vaša pesem Poison Cake govori o tem, da se postaviš zase in dokažeš drugim, da se motijo. Ste se težko naučili postaviti zase?
Bilo je težko, ampak se je to zgodilo tudi zelo naravno. Že v osnovni šoli sem želel, da se tisti, ki so me trpinčili, ker sem bil drugačen, soočijo s posledicami. Tako sem bil v ravnateljevi pisarni in rekel: “Ne bom odšel, dokler jih ne pokličete sem in naj povejo, kaj so naredili.” To moč sem vedno imel v sebi, a zdi se mi, da sem jo v zadnjem času začel izgubljati. Ta pesem mi jo vrača – in jo daje tudi drugim. Pesem je metaforična – ne gre za to, da bi koga dejansko zastrupil, ampak gre za to, da nekdo, ki je bil dolgo zatiran, reče: “Dovolj je. Dobil boš tisto, kar si zaslužiš. A ne neposredno od mene – karma bo opravila svoje. Vse se vrača, vse se plača."

Kako je predstavljati svojo državo s takšno skladbo?
Velik izziv je, saj je tvegana pesem. Posebna je glede na današnje stereotipe v glasbeni industriji in predstave, kakšna naj bi bila glasba. Obenem na Evroviziji običajno uspevajo določeni žanri – rock, evropop, balade. Moja pesem je fuzija različnih stvari in ni narejena za to, da bi bila ljudem všeč na prvo poslušanje. Gre za mali gledališki nastop v treh minutah, šele na odru zacveti in dobi svoj pravi pomen. Pesem ni o ljubezni, enotnosti, sprejemanju – govori o temnih plateh nas samih. Gre za to, kako pripravljeni smo sprejeti in govoriti o teh čustvih, ki jih čutimo, a nekako ne smemo priznati, da jih. V tej skladbi jih zelo glasno povemo. Povej, kar čutiš – na glas.