V Sloveniji je prvega maja leta 2023 začel veljati urejen pravilnik o poklicnih boleznih. Posamezniku s potrjeno poklicno boleznijo tako omogoča kritje vseh stroškov zdravstvenih storitev, povezanih z boleznijo. Prav tako omogoča stoodstotno nadomestilo plače med bolniško odsotnostjo zaradi te bolezni. Poklicne bolezni so sicer bolezni, ki jih povzroči daljši neposredni vpliv delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu.

Zdravnica, raziskovalka, univerzitetna profesorica in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak se že več kot 30 let ukvarja s tematiko in problematiko poklicnih bolezni. Pogovarjali sva se o tem, kako se je novi pravilnik obnesel v zadnjih dveh letih, katere so najpogostejše poklicne bolezni, kako se zaščititi in kako je s priznavanjem psihičnih bolezni kot poklicne bolezni. Vabljeni k branju intervjuja!

Za začetek poglejva malo statistike – leta 2023 je država sprejela nov pravilnik o poklicnih boleznih. Pred tem jih je bilo na seznamu zelo malo, samo področje tudi ni bilo dobro urejeno. Kako smo napredovali v zadnjih dveh letih?

Žal nismo. Pravilnik je bil sprejet februarja, veljati pa je začel maja leta 2023. Pričakovali smo, da bo odziv ljudi veliko večji. Pravilnik, ki smo ga imeli prej, je bil napisan tako, da je bil v konfliktu interesov, saj naj bi bil delodajalec tisti, ki bi delavca poslal na verifikacijo poklicne bolezni, kar je "pljuvanje v lastno skledo" in to ne gre. Zato smo se temu izognili, tudi zdravniku, ki dela za tega delodajalca, smo se izognili. Zdaj lahko delavec sam prosi za verifikacijo poklicne bolezni. To pomeni, da če on misli ali predvideva, da je bolezen, ki jo ima, povezana z njegovim delom, potem izpolni zelo preprost list papirja, v katerem napiše, za katero bolezen gre in nam pošlje izvid.

Ali pacienti sami zaznavajo, da gre za poklicne bolezni, ali jih zdaj na to možnost opozori tudi osebni zdravnik?

Da je bolezen poklicna ali pa mogoče poklicna, ga lahko opozori že njegov osebni zdravnik, lahko ga opozori specialist, pri katerem se zdravi. Teh možnosti je veliko. Tudi nadaljnja pot je zelo gladka. Mi iščemo dokumentacijo, če ta seveda obstaja, in drugo, kar potrebujemo pri tem.

Koliko pa je dejansko ljudi, ki so uporabili to možnost?

Čeprav smo šli zelo na roko delavcem, prijav ni bilo. Da vam povem bolj plastično – običajno je v svetu tako –, pri državah, ki imajo dolgo tradicijo, so na 10 prošenj za priznanje poklicne bolezni izpolnjeni pogoji za poklicno bolezen pri eni osebi. Tako razmerje se vleče pravzaprav pri vseh državah. Po tej logiki, po izkušnjah drugih držav in tudi naše izkušnje 30 let kažejo na to, da bi v Sloveniji pričakovali letno 800–1000 poklicnih bolezni. Če velja taka številka in če imaš merilo 1:10, to pomeni, da bi se jih moralo prijaviti recimo 10.000. Od tega se nam jih je v letu 2023 prijavilo 117, v letu 2024 pa 100. To pomeni, da je prvo temeljno vprašanje, ali ljudje ne vedo ali je bila ta doba 30 let tako dolga, da nihče več o tem ne razmišlja. Čeprav se nam zdi, da smo veliko govorili, pisali, nastopali, imeli veliko posnetkov, na katerih smo delavcem to razložili. Da je bila ta številka tako majhna, je bilo prvo presenečenje. Ker sumimo, da gre za temeljno neozaveščenost in neobveščenost, pripravljamo kampanjo, kako ljudem še bolj prikazati, kaj lahko naredijo.

Katere so najpogostejše poklicne bolezni, ki se pojavljajo pri nas?

To pa je bilo drugo presenečenje – v primerjavi z drugimi državami se pri nas prijavljajo zelo nenavadne bolezni. Prijavljajo se zlasti tisti, ki trpijo za boleznimi predvsem kostnomišičnega sistema, ki pa lahko izvirajo iz ponavljajočih se gibov, zaradi težjih del, kar pa je težje dokazati. Predvsem so te bolezni posledica staranja. Ne trdim, da niso posledica dela, ampak predvsem staranja. Gre za nekakšno kombinacijo, zato govorimo tudi 'z delom povezane bolezni'. Zaradi staranja se nam začnejo določene spremembe, ki jih delo lahko pospeši oziroma jih naredi slabše. Te bolezni nekako prednjačijo. Poleg teh bolezni pa recimo nimamo, kar je zelo presenetljivo, ljudi z boleznimi, ki jih imajo drugje v Evropi kot tipične poklicne bolezni. To so recimo poklicna naglušnost, ki jo je tudi razmeroma lahko mogoče dokazati, ekcem – kožne spremembe na rokah, ki so povzročene ali z alergenom, se pravi s snovjo, s katero delaš na delovnem mestu, ali nealergijska dermatoza, ki je tudi lahko poklicna, tretja taka bolezen, ki se veliko odkriva drugje v Evropi, je poklicna astma. S kolegi z Golnika imamo že dolgo kolegije, kjer razpravljamo o njihovih pacientih, ki se k njim pridejo zdravit in kjer spoznajo, da bi lahko bile te bolezni že poklicne. A spet – čeprav smo jih imeli kar veliko, se ti ljudje ne odločajo za verifikacijo. Četrto presenečenje pa je, da smo pričakovali več poklicnih bolezni iz javnega sektorja, zdaj pa vidimo, da se javljajo predvsem samostojni podjetniki.

Mislite, da je to lahko pogojeno s socialnim vidikom, da jih je strah nižjega plačila, morda tudi neke stigmatizacije?

Ne sme biti. To je boniteta. Je pa to sicer večje vprašanje, ki ga je nekako treba odkriti. Kot sem vam že prej omenila, gre očitno za neozaveščenost in da je bila ta 'luknja' med 90. letom in letom 2023 preprosto predolga – ljudje so pozabili na to, da bi bili lahko poklicno bolni. Zakaj pa espeji? Človek, ki je poklicno bolan, ima določene bonitete. Res pa je, da verifikacija poklicne bolezni ne pomeni, da oseba dobi neposredno odškodnino. To se razlikuje od poklicnih azbestnih bolezni. V tem trenutku so te ločene od drugih poklicnih bolezni. To je zato, ker je povsod v svetu tako narejeno – poklicne in okoljske bolezni, povzročene z azbestom, obravnavamo posebej in imajo tudi svojo posebno zakonodajo. To pomeni, da lahko človek, ki je poklicno zbolel zaradi azbesta ali zaradi mezotelioma v okolju, lahko neposredno od države zahteva odškodnino v trenutku, ko ima verificirano poklicno bolezen. Ta je vsako leto definirana za vsako bolezen posebej. Pri drugih poklicnih boleznih pa nam 'poklicna bolezen' predstavlja samo izvid.

Kaj pa to pomeni v praksi in kakšne bonitete imajo osebe z verificirano poklicno boleznijo?

Če se človek odloči, da gre s tem izvidom na invalidsko komisijo zahtevat oziroma prosit za stopnjo invalidnosti, potem se ta izvid prizna. To pomeni, da je tak človek invalid recimo tretje ali pa prve kategorije, vzrok pa je lahko poklicna bolezen. Odvisno je tudi, koliko invalidnost prizadene zmožnost dela, to so razlike. S tem izvidom pa mora delavec neposredno k delodajalcu in reči 'izplačajte mi odškodnino', lahko pa se odloči in gre v tožbo preko sodišča. To po navadi najame izvedenca, ki preveri mnenje komisije, ki je sklepala o poklicni bolezni. Močno dvomim o tem, da bi si kateri od izvedencev upal zoperstaviti mnenju komisije, saj smo vanjo zbrali strokovnjake, ki v Sloveniji veljajo za sam vrh svojih področij. Vendar kljub temu tudi tožb nimamo. Trenutno se nakazujejo tri, a je to tako rekoč zanemarljivo. Kljub temu pa so se delodajalci uprli, kar je bilo seveda tudi pričakovano.

Česa bi se morali delodajalci zavedati, da bi izboljšali delovne pogoje za zaposlene? Ali prisluhnejo vašim nasvetom, predlogom?

Delodajalci so zelo nasprotovali temu pravilniku, ne razumem pa čisto, zakaj. Cilj tega pravilnika je namreč dejansko to, da se delovno mesto zdravi. Tam, kjer imaš eno poklicno bolezen, je zelo verjetno, da boš imel še dve, tri. Obremenitev na delovnem mestu ne prizadene samo enega človeka, ampak je nevarna za vse zaposlene na istem mestu. Če je nekdo poklicno bolan, to pomeni, da bo še drugi in tretji zbolel, to pa je velik minus za delodajalca. To bi mu moralo dokazovati, da mora na tem delovnem mestu nekaj spremeniti. Verjamem, da je cilj delodajalca, da nima bolnih ljudi.

Ko sem jim dvakrat predavala, sem jih prosila, da mi razložijo, od kod pravzaprav izvira njihovo nasprotovanje temu. Kar sem ugotovila šele pred kratkim, ko sem se pogovarjala z malimi delodajalci, je to, da temeljno ne zaupajo stroki. Se pravi, oni ne zaupajo temu, da bomo mi kot skupina zdravnikov presodili dejanski vpliv delovnega okolja. V tem primeru so porabili eno uro časa, da so me prepričevali, da smo mi v zmoti. To je približno tako, kot bi jaz vas prepričevala, da je poklic, ki ga opravljate, nesmiseln in nima nobenih osnov. Zato sem jim takrat rekla, da se moramo najprej temeljito dogovoriti, ali si bomo zaupali. To so temeljne stvari. Če ne izhajaš iz temeljnega zaupanja, potem nima smisla, da se pogovarjamo. Pravzaprav nam v vseh teh letih ni uspelo doseči konstruktivnega dialoga. Zdaj so rekli, da bodo spet prišli na pogovor, da jih opozorimo na določene stvari. Osebno sicer ne razumem tega zavračanja. Če bi šlo za neposredno pravico do odškodnine, bi seveda razumela, tako pa ne.

Zdaj sva večinoma govorili o fizičnih boleznih, kako pa je s psihičnimi stanji? Vemo, da na mentalno stanje lahko vplivajo že samo delo, pritiski v službi, odnosi, vedno pogosteje poslušamo tudi o izgorelosti. Kako je v Sloveniji poskrbljeno za to?

Sorodna novica TV Klinika: Kako lahko preprečimo, da bi se nam zgodila izgorelost?

Seveda imate prav, da sva govorili o zelo konkretno dokazljivih vplivih delovnega mesta na človeka – hrup povzroča naglušnost, izpostavljenost alergenom lahko povzroča dermatitis in tako naprej. Z duševnimi in vedenjskimi motnjami je veliko težje, ker je veliko težje dokazljivo, da bi jih povzročalo delovno mesto. S tem nimamo težav samo v Sloveniji, ampak po vsej Evropi, da o drugem delu sveta sploh ne govorim. Evropa pa zato, ker samo posamezne države priznavajo le posttravmatsko stresno motnjo kot duševno in vedenjsko motnjo, nobeno drugo bolezen. Ta mora biti vezana na poklic, pri katerem se lahko to pojavi. To so predvsem prvi posredovalci, gasilci, reševalci, to so tisti, ki so na delovnem mestu oziroma na mestu tragičnega dogodka prvi in so povezani s točno določenim dogodkom, kot so teroristični napad, težka prometna nesreča, reševanja otrok ali njihove smrti ... Ti spomini se lahko vračajo v valovih. Pri nas še nimamo posttravmatske stresne motnje med poklicnimi boleznimi. Naše ministrstvo je pri seznamu poklicnih bolezni sledilo aneksu A evropskega priporočila. EU namreč priporoča dva seznama poklicnih bolezni, enega,, za katerega svetuje, naj ga ima vsaka država, druge so pa priporočljive. Zanimivo je, da posttravmatska stresna motnja ni niti na prvem niti na drugem, ker je tako težko dokazljiva.

Če me pa sprašujete o izgorelosti – trenutno ni ne na prvem ne na drugem seznamu. Zelo verjetno pa je, da bo prva na seznam evropskih poklicnih bolezni od duševnih in vedenjskih motenj prišla prav izgorelost. Težko jo bo dokazovati, ampak če je bila ta izgorelost dejansko povzročena z enormnimi zahtevami delodajalca, bi se morala seveda resno obravnavati. Treba pa se je zavedati, da je izgorelost odvisna od človekove strukture in od samega dela, kaj se dogaja na delovnem mestu, kaj delodajalec od tebe zahteva in tako naprej. Pa je še vedno težko, saj imamo lahko na eni strani dva človeka, eden reče 'da, to bom naredil brez težav' in to tudi naredi, drugemu pa lahko ta ista naloga predstavlja stres. S tem želim povedati, da je težko dobiti raven zahtevnosti, ki je primerna za vse. Dejstvo pa je, da morajo za vse veljati enaka merila.

Ali se izgorelost kaže tudi na fizični ravni, kot sta denimo okvara nadledvičnih žlez in hormonsko neravnovesje? Kako se pravzaprav diagnosticira?

Da, govorite o psihosomatiki. Če je človek izgorel, se mu lahko pozna tudi na somatskem področju. To so dejstva. To pa je naslednja skupina. Midve sva najprej govorili o somatskih obolenjih, to so telesne, potem so duševne in vedenjske motnje, kot je posttravmatska stresna motnja, izgorelost, od zunaj povzročena depresija ... Potem imamo pa še psihosomatske bolezni. O teh v tem trenutku ni govora, da gre za bolezni, ki so povzročene s stresom oziroma nekim psihičnim pritiskom in bi zato povzročale somatske težave, kot je recimo diabetes ali miokardni infarkt ali nekaj podobnega. Za zdaj ni mogoče, da bi se to priznavalo.

Pri izgorelosti pa gre za zelo težko dokazljivo diagnozo. Za zdaj je dokazljiva samo z vprašalnikom. Poskusili so ogromno hormonov, tudi stresnih in tako naprej, ampak končna diagnoza je dejansko postavljena na podlagi vprašalnika in psihiatrove diagnoze. Takoj ko je subjektivni del vključen v neko diagnozo, so to za priznavanje poklicnih bolezni zelo spolzka tla.

Kakšno pa je vaše mnenje? Ali gre v teh primerih za poklicne bolezni, ki bi jih bilo treba prepoznati in priznati?

Absolutno sem za to, saj sem se za to tudi borila po svojih močeh 30 let, ampak je čas za korak naprej. Menim, da bi se morali v praksi približati Skandinavcem – veliko bolj kot priznavanje poklicnih bolezni je pomembno, da ne dovolimo ali toleriramo ne fizičnih obremenitev na delovnem mestu in ne duševnih. Ustvarjati bi morali delovna okolja, ki so do človeka, delavca prijazna. Veliko več je treba vlagati v promocijo zdravja na delovnem mestu. Delo ne bi smelo biti vedno večja obremenitev in breme, ki se ga moraš čim prej rešiti, ampak bi moralo postati del življenja. Ne trdim, da je, niti ni potrebno, da je vsem ljudem delo prijetno, ampak ne sme postati takšno breme, da bi povzročalo bolezen. Zato se tako zelo trudimo na tem inštitutu, da bi vzgojili svetovalce za promocijo zdravja zadnjih 15 let. Radi bi vzgojili svetovalce za promocijo zdravja, ki bi pomagali v delovnih organizacijah ustvariti delovna okolja, ki bi bila človeku prilagojena. Če je delovno mesto prilagojeno in se delavec ne muči, seveda tudi dela bolj kakovostno in bo rajši prihajal na delovno mesto.

V nekaterih primerih se dela ne da prilagoditi. Takšen primer je na primer turnusno delo. Česa bi se morali na eni strani zavedati zaposleni in na drugi strani delodajalci? Kako v takih primerih delovati?

V človeka je vgrajena biološka ura, ki je nekoliko daljša od ure, ki smo je vajeni. V tem ciklusu 24 ur oziroma 25 ur se naše telo prilagaja in s tem tudi vsi sokovi, hormoni, encimi, ki se izločajo. Naša budnost/zaspanost je prilagojena tej biološki uri, ki je znotraj človeka. Zato imamo ure, ko smo najbolj osredotočeni in lahko naredimo največ, in ure, ko smo zaspani. Melatonin je nočni hormon za spanje in se začne izločati zvečer. Ne obstaja brez razloga, ampak je zato, da spimo. Če pa smo na svetlobi, se ne izloča, kar lahko povzroči cel kup težav. Po sedanjih raziskavah tudi poveča tveganje za določene vrste raka in tako naprej. Zato so mednarodne organizacije za raziskavo raka nočno delo razvrstile med karcinogene, se pravi med rakotvorne snovi. Sicer ne gre za snov, ampak gre za rakotvorno delo. To je proti naši naravi. Človekov organizem je vajen biološke ure, ki jo ima napisano v svojem telesu.

Se biološke ure med ljudmi razlikujejo?

Da, čeprav sem vam povedala, da imamo vgrajeno biološko uro v človekovo telo, ločujemo jutranje in nočne ptice. Nekateri raziskovalci so celo razmišljali tako daleč, da pravijo, da bi bilo za človekovo telo mogoče najbolje, da imamo tako imenovane nočne družbe noctus, v katerih bi človek v celoti spremenil svoj ritem, delal samo ponoči in podnevi spal. Ampak potem bi moral imeti celoten ciklus temu prilagojen – od gledališča, zabav do združevanj in tako naprej. To pa, kot veste, nikjer v svetu ne gre. Tudi v velikih mestih, ki so večno živa, to ne gre, čeprav vedno več populacije dela ponoči.

Kaj torej lahko naredimo, da se čim bolj zaščitimo, tako fizično kot psihično?

Če govorimo o nekem delu, ki naj bi se opravljalo ponoči, bi bilo primerno, da se najprej med ljudmi zberejo tisti, ki radi opravljajo nočno delo. To bi bila prva zadeva, ki bi bila idealna, a to žal ne gre. Nekateri vse življenje trpijo zato, ker so nočne ptice, pa morajo zjutraj vstajati, ker je narava dela pač taka. Glede turnusnega dela pa je tako, da se zaradi veliko sprememb urnikov le svetuje, da se dela turnusno delo v smeri urnega kazalca. V praksi naj bi to bilo videti tako, da delavec prvi teden dela dopoldne, drugi teden popoldne, tretji dela ponoči in tako se vrti v ponavljajočem se ritmu. Še vedno pa ni enotnega mnenja, ali je boljša hitra izmenjava dva dni podnevi, dva dni zjutraj, dva dni popoldne, dva dni ponoči ali je boljša tedenska. Na vsak način pa veljajo pravila, ki jih poskušamo od zdravstvenega osebja prenesti tudi na druge ljudi – tik pred nočno izmeno je treba spati. Če je le mogoče, naj si delavec vzame uro ali dve, oziroma kolikor mu ustreza. Drugič, obroki hrane za ponoči naj bi bili bistveno lažji, ne morejo biti enaki kot dnevni obroki. V teh primerih se priporoča lažja hrana po več obrokov. Tretja zadeva pa je, da bi bilo optimalno, če bi delodajalec omogočil zaposlenemu, da ima kratke, tako imenovane energijske odmore. To bi pomenilo, da bi obstajale tihe sobe, kjer bi človek prekinil delo, šel spat za 10 minut in se osvežujoče zbudil. Žal tega še nisem srečala. Nočno delo vleče za seboj bistveno več napak in netočnega dela, zato bi bilo še toliko pomembneje, da se delavcu olajša njegovo delovno okolje. Tako delodajalci kot delavci morajo paziti na svoje zaposlene in nase, saj zdravi vsi delamo bolje.